Jože Potrebuješ se že desetletja vrača iz gozda brez jurčka

Jože Potrebuješ pravi, da se v gozd odpravi skoraj vsak dan, vendar mu pri gobarjenju sreča že dolgo ni naklonjena. Zadnjega jurčka je, kot se je pošalil, našel še v prejšnjem tisočletju. Ker se običajno drži svojih ustaljenih poti, se ne šteje med spretne gobarje, zato še toliko bolj ceni tiste, ki se domov vrnejo s polno košaro.
Včasih se ga kdo usmili in mu podari kak jurček, a doma gobe večinoma nabirajo njegovi starši. Potrebuješ se z družino zato rad odpravi k njim na obisk, kjer jih po njegovih besedah čakajo že pripravljene gobje jedi. »Malo smo fini in leni, predvsem pa zato, da se družimo in potem občudujemo, kako dobro jih znajo pripraviti,« je povedal.
Med jedmi z gobami še vedno najraje izbere jajčka z gobami. Jeseni pa pri njih doma zadiši tudi po pečenem kostanju, ki ga pripravijo na posebnem žaru. Nekajkrat na leto povabijo prijatelje na druženje, ki ga glasbenik primerja s starim običajem ličkanja koruze.
Takšni večeri so zanj tudi priložnost, da preveri odziv na svojo glasbo. Prijateljem včasih predstavi nove skladbe, ki jih še niso slišali, in opazuje, ali bi lahko bile uspešne. Tako so ob kostanju in druženju njegovi prijatelji tudi prvo občinstvo za nove pesmi, medtem ko jurčki ostajajo nedosegljiv gozdni plen.
Vir ↗